Anina zgodba

 

»Nega tašče mi je pomagala razumeti, kako se oseba počuti, ko se mora zanašati na fizično pomoč drugih.

 

Ko sem v revijah in na internetu izvedela za težave, povezane z inkontinenco, sem ugotovila, da se s tem prej ali slej sooči približno četrtina žensk, kar pomeni, da jih zelo veliko doživlja enake stvari.«

 

Naš zdravnik je potrdil, da gre za izjemno pogosto težavo. Tako kot večina žensk se tudi Marija o težavi z uhajanjem urina ni posvetovala z zdravnikom. V takem primeru jih večina ne dobi potrebne strokovne pomoči.«

 

Marija je odločna ženska, zato ni bilo enostavno načeti pogovora o tej temi. Ko pa je znova prišlo do nezgode, sem ji povedala, da lahko poiščemo pomoč. Bila je zelo nejevoljna, ker sem opazila, čeprav sem vztrajala, da mi ni nerodno. Pustila sem jo, da se pomiri, preden sem jo peljala k zdravniku.

 

Takrat so se stvari izboljšale. Poskrbeli smo, da ima enostaven dostop do stranišča in izbrala je pravo velikost vložkov za preprečevanje neprijetnih vonjav. 

 

Samo nekaj mesecev pozneje je ostala prikovana na invalidski voziček. Nenadoma sem se znašla v vlogi negovalke, kar je bila nova situacija za obe. Pri tem ni bilo enostavno sprejeti večje stopnje intimnosti, ki je potrebna med vsakodnevnim umivanjem in obiski stranišča – še posebej s taščine strani. Morda bi bilo lažje, če bi zanjo skrbela lastna hčerka, vendar je bila to zelo občutljiva tema. Mož mi je pomagal, vendar se je izogibal negi intimnih predelov, pri čemer se je izgovarjal na obilico dela in svoj spol.

 

Z Marijo sva na poskusih in napakah zgradili uspešno vsakodnevno nego. Podnevi sva uporabljali vložke za inkontinenco, saj jih je lahko zamenjala, ne da bi morala odstraniti spodnje perilo. Ponoči sva uporabljali hlačke za inkontinenco, ki se odtrgajo pri straneh, da jih je mogoče zjutraj hitro odstraniti brez težav.

 

Vesela sem, da sva z Marijo našli način, da premagava zadrego. Zdaj se z njo veliko bolje razumem.«